Kako delimo disgrafijo?

V strokovni literaturi zasledimo več različnih klasifikacij disgrafije. V procesu SRP diagnostičnega ocenjevanja pogosto srečujemo tudi mešane oblike disgrafije (prisotnost elementov fonološke, jezikovne in grafomotorične disgrafije) (Černe, 2022).

Posokhova (2007) deli disgrafijo:

1) Glede na vzrok nastanka: dedna disgrafija; disgrafija zaradi vpliva zunanjih dejavnikov in kombinirana oblika (kombinacija dednih pred dispozicij in zunanjih dejavnikov).

2) Glede na stopnjo izraženosti: lažja disgrafija; izrazita disgrafija; agrafija oz. popolna nesposobnost pisanja (običajno prehodno stanje, ki po prvem oz. drugem letu šolanja prehaja v stabilno disgrafijo, ki jo spremljajo izrazite težave pri začetnem usvajanju pisanja črk).

3) Glede na prevladujočo značilnost:

• Vizualna disgrafija je povezana s težavami vizualno-prostorskega zaznavanja, z analizo in sintezo vizualno-prostorskih informacij in s težavami v prostorskem razlikovanju. Otroci/mladostniki s to obliko disgrafije imajo praviloma dobro razvit ustni govor. Večina otrok/mladostnikov z vizualno disgrafijo ima zaradi vizualnega tipa disleksije tudi težave pri učenju branja, še posebej pri učenju vizualno podobnih črk (u-n, a-e, d-b ipd.).

• Fonološka disgrafija je povezana s težavami usvajanja ustnega jezika. Pri tej obliki disgrafije se napake pri pisanju pojavljajo zaradi težav pri izgovorjavi in/ali slušnem razlikovanju fonemov. Pri pisnih izdelkih otrok/mladostnik zamenjuje in meša črke oz. glasove, ki pri izgovorjavi zvenijo podobno.

• Grafomotorična (motorična) disgrafija se pojavlja v povezavi z nezadostno razvitostjo finomotoričnih funkcij (koordiniranih gibov roke pri pisanju); je najbolj pogosta oblika disgrafije (Drozdova, 2005; Caisin in Racu, 2011, v Lupuleac, 2014); pogosto sinomin za disgrafijo. Pri otrocih/mladostnikih je prisotna zamenjeva simbolov, ki se podobno pišejo. Njihov rokopis je nestabilen in nečitljiv.