"Branje pred razredom mi ni všeč. Zdi se mi, da vsi čakajo, da se bom zmotil in se mi bodo smejali." Nik, 12. let
"Da vem, o čem sem brala, moram besedilo večkrat prebrati. To mi vzame veliko časa. Težko se tudi zberem in sem po učenju zelo utrujena." Martina, 15. let
Disleksija je specifična učna težava, ki prizadene predvsem veščine pismenosti in jezika. Pogosto vpliva tudi na učenje drugih učnih predmetov. Prisotna je že ob rojstvu. Velikokrat je genetsko pogojena (kromosomska napaka) in vpliva na posameznika celo življenje. Gre za težave na področju predelovanja glasov, hitrega poimenovanja, delovnega spomnina, hitrosti procesiranja informacij in težave avtomatizacije in generalizacije veščin. Težave omejujejo posameznika pri razvoju šolskih spretnosti.
Na ravni slušno-vidnih procesov, govorimo o motnji branja (disleksija), na ravni vidno-motoričnih procesov pa o motnji pisanja (disgrafija). Pojavlja se v 5-10 % populacije; 60-80 % dečkov (Raduly Zorgo, Smythe in Gyarmathy, 2010).
Pojavlja se na kuntinuumu od lažjih do težjih oblik. Težje oblike imenujemo primanjkjaji na posameznih področjih učenja (PPPU).
Vpreteklosti se je uporabljal izraz legastenija ali bolj splošen izraz, specifična motnja branja in pisanja ali specifične učne težave.
dr. Tanja Černe, prof. defektologije
moje znanje - moja moč