Tipični znaki za prepoznavanje disgrafije

V začetni fazi učenja branja in pisanja se pri vsakem otroku pokažejo posamezne težave s pisanjem, ki so ponavadi prehodnega značaja. S sistematičnim opismenjevanjem velikokrat izginejo. Ob napačni uporabi pisal v zgodnjem predšolskem obdobju, se avtomatizira napačna drža, ki je trdovratna za odpravljanje. Težave povezane z disgrafijo lahko vztrajajo na kontinuumu od lažjih ( jih z ustreznim pristopom odpravimo), do izrazitih (potrebujejo posebno obravnavo ter se kažejo skozi celo življenjsko obdobje). Zmerne in izrazite motnje (primanjkljaji na posameznih področjih učenja) otroka resno ovirajo v procesu šolanja.

  • Otrok počasneje od svojih vrstnikov osvaja spretnosti pisanja (obvladovanje poteze posamezne črke, zapomnitev zapisa simbola).
  • Pisanje se mu upira. Z aktivnostmi, ki vključujejo spretnosti pisanja odlaša, npr. do večera. Med poukom večkrat preneha s pisanjem, saj ne sledi tempu ali ga boli roka.
  • Gibi rok pri pisanju so impulzivni, manj tekoči.
  • Nekateri otroci neradi rišejo ali rišejo poenostavljene risbe, ki so primerna za mlajšo starost.
  • Težave ima v vidno-gibalnem usklajevanju (prepisovanju).
  • Težave ima v slušno-gibalnem usklajevanju (nareku).
  • Zapisi v zvezkih so nepopolni. Manjkajo stavki ali deli snovi.
  • Piše zelo nečitljivo, črke so neenakomerno oblikovane, različno velike. V enem zapisu se lahko pojavljajo različne pisave (male tiskane črke, pisane črke). Lahko so prisotne še dislektične napake (izpusti, zamenjave črk, maličenja besed). 40-50% oseb s disgrafijo ima tudi disleksijo.
  • Piše s počasnejšim tempom in ne sledi tempu pri pridobivanju ter preverjanju in ocenjevanju znanja. Kontrolnih nalog ne dokonča.
  • Ob pisanju ga boli roka, zato jo stresa; roka se mu lepi na papir.
  • Med pisanjem posameznih besed se zaustavlja; piše netekoče, grafomotorično okorno, manj čitljivo.
  • Ob samem pisanju ne uspe deliti pozornosti na upoštevanje slovničnih, pravopisnih pravil ter na jezikovno izražanje in oblikovanje vsebine.
  • S težavo ohranja strukturo zapisa. Piše z neenakomernimi presledki med besedami, oddaljuje se od levega roba zvezka, preskakuje vrstice.
  • Pisalo drži krčevito.
  • Pri pisanju preveč (odtisi besed na drugi strani, luknja v papirju) ali premalo (slabo viden zapis) pritiska na podlago.
  • Ni osvojil tritočkovnega prijema.
  • Pojavljajo se težave z orientacijo v zvezku. Otrok ne ve, v kateri vrstici naj nadaljuje s pisanjem, na katero stran zvezka naj piše.
  • Drža telesa je utrujajoča. Glava in trup sta pretirano sklonjena nad papir. Noge so spodvite ali sedi na njih.
  • Doma je bolj sproščen in učinkovit. Če ima več časa, lahko napiše vse in bolj čitljivo.

 
Otrokom, ki imajo navedene znake svetujemo vsakodnevno, vztrajno in sistematično izvajanje vaj, treningov že v predšolskem obdobju, da čimprej integrirajo in generalizirajo spretnosti pomembne za pisanje. Vaje naj upoštevajo otrokovo potrebo po igri, raziskovanju, uporabi več čutil ter sledijo razvoju.

Izvajamo dejavnosti, ki spodbujajo razvoj vidno-motorične koordinacije, koordinacije celega telesa, vidnega sledenja, razumevanja zaporedja in tekočnosti gibov ter spodbujajo hitrost in natančnost izvajanja gibov. Prerisovanje bo za enega otroka zanimiva izkušnja, drugi pa bo potreboval vaje sledenja s prstom po labirintu ali risanje deteljice.

Pomembno je, da ciljano spodbujamo razvoj šibkih funkcij, razvijamo kompenzatorne strategije, z vajami in treningi povečujemo učno kompetentnost ter posledično zvišujemo učno motivacijo.

Tanja Černe, prof. defektologije

moje znanje - moja moč