Metodično-didaktične prilagoditve pri pouku za otroka z disgrafijo

Otrok z razvojno disgrafijo potrebuje v učnem procesu nakatere prilagoditve, ki razumevajo njegove posebne potrebe, mu olajšajo sledenje pouku ter nudijo učinkovitejše učenje.

  • Otrok naj sedi spredaj, ker bo boljše videl na tablo in slišal učitelja. Učitelj ga bo lažje spremljal in usmerjal njegovo pozornost.
  • Če potrebuje več prostora, je manj organiziran ali kratkotrajno pozoren, lahko sedi v svoji klopi.
  • Na šolski klopi naj ima barvno oznako (trak), do kje sega njegova polovica klopi. Lahko ima tudi barvno oznako prostora za beležko in puščico.
  • Opazujemo, ali pri pisanju lahko deli pozornost na zapis vsebine ter na upoštevanje navodil in slovničnih ter pravopisnih pravil pisanja, hkrati.
  • Pozorni smo, ali pri pouku lahko sledi učni snovi. Zapiše naj toliko, kot lahko. Vedno naj se potrudi. Ob vpadu pozornosti naj učitelj uporablja verbalno usmerjanje pozornosti (ponovi navodilo, ključno besedo, vpraša nekega otroka po ponovitvi vprašanja) ali neverbalno usmerjanje pozornosti (pokaže v zvezek, otroka pogleda, se ga dotakne po rami...).
  • Nudimo enoznačna, konkretna in jasna navodila.
  • Na šolsko klop mu položimo napisano vsebino šolske snovi, da snovi lažje sledi ter jo lažje prepiše, kot bi jo prepisoval iz table.
  • Nudimo čim več pozitivnih povratnih informacij o njegovem napredku.
  • Po potrebi nudimo povzetke zapiskov in pripravljena vprašanja za domače učenje.
  • Naučimo ga, da med pisanjem sprošča roko.
  • Uporablja naj prilagojen didaktični material (debelejša pisala, pisala s trirobo obliko, nastavke, velike radirke, prilagojeno geometrijsko orodje, prilagojene zvezke z večjim črtovjem in kvadratki).
  • Na delovnih listih naj ima dovolj prostora za odgovore ter večje presledke  med vrsticami (dvojni presledki).
  • Spodbujamo način pisanja, kjer je otrok močnejši (prepis ali narek ali obnova šolske snovi).
  • Prepiše naj manjkajoče dele snovi ali jih fotokopira ali uporablja računalnik ali tablico (posebno ob koncu osnovne šole ali v srednji šoli).
  • Preverimo razumevanje kompleksnih navodil ter jih po potrebi razložimo.
  • Ob kompleknejših težavah dovolimo avdio snemanje učne snovi, posebno, če je otrokov preferenčni zaznavni kanal, avditiven.
  • Šolsko snov pustimo napisano na tabli tudi v odmoru, da jo otrok lahko prepiše.
  • Otrok naj ima možnost za samostojno dokončanje izdelkov (lahko med odmorom ali po pouku).
  • Uvedemo beležko, v katero si zapisuje domače naloge.
  • Spodbujamo vrstniško pomoč (posojanje zvezkov, narekovanje vsebine).

 

dr. Tanja Černe, prof. defektologije

moje znanje - moja moč