Vzroki za učni neuspeh ter načini pomoči

SREČA NI V PROSTORU BREZ TEŽAV, AMPAK V ŽIVLJENJU KAKRŠNO JE TER V PRESEGANJU TEGA, KAR PRIDE NA POT. (Povzeto po V. Franklu)

Učni neuspeh je širok pojav, ki ima več vzrokov. Lahko je vezan na zahteve učnega načrta (ni v skladu z otrokovo zrelostjo, razvojem, je preobširen ali prezahteven), na naša pričakovanja ter otrokove sposobnosti (naša pričakovanja so lahko višja od otrokovih sposobnosti), na vpliv okolja (manj spodbud ali neustrezne) ali na težave s katerimi se otrok srečuje v svojem življenju in ga ovirajo pri pridobivanju ali izkazovanju znanja. Te težave so lahko: specifične ali splošne učne težave, telesne bolezni, čustveni vzroki, težave na področju pozornosti in koncentracije, pomnjenja, motivacije ali neosvojene učne navade.

Posledice učnega neuspeha so lahko naslednje:

  • neustrezna samopodoba (neustrezna storilnost, pomanjkanje razumevanja sebe in drugih, manjše zaupanje v svoje potenciale in sposobnosti),
  • čustveno vedenjski problemi (izogibanje učenju, pasivnost, agresija na različnih področjih),
  • občutek bivanjske prikrajšanosti (dejavnosti brez cilja, občutek nemoči, občutek žrtve),
  • osip na različnih ravneh izobraževanja.

 

SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE

Specifične učne težave so posledica posebnosti v nevrološkem razvoju ali so podedovane. Največkrat gre za izrazite težave na posameznih področjih: branja, pisanja, jezika, matematike in motorike, pomnjenja, pozornosti, kljub temu, da so intelektualne sposobnosti povprečne ali nadpovprečne. Te težave otroka ovirajo v šolski situaciji v taki meri, da ne zmore v predvidenem času osvojiti npr. vezanega branja ali bralnega razumevanja, da piše nečitljivo, izpušča, zemenjuje, obrača črke, maliči besede ali ne razumeva osnovnih računskih operacij ter ne osvoji številske orientacije tudi, ko so vrstniki te spretnosti že osvojili. Otroci s specifičnimi učnimi težavami vlagajo več energije v pridobivanje osnovnih učnih spretnosti, vendar so pogosto manj uspešni od svojih vrstnikov. Potrebujejo korekcijo svojih težav (ne samo več vaje, ampak drugačno vajo), prilagoditve pri pouku, veliko spremljanja ter podpore staršev. Če se specifične učne težave pojavljajo v zmerni do težki obliki, svetujemo usmerjanje v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

TELESNE BOLEZNI

Telesne bolezni, ki so ponavljajoče, pogosto prispevajo k nastanku učnih težav, ker je otrok manj odporen ter ne zmore prenašati naporov šolskega dela, ker je fizično odsoten ter ne uspe slišati razlage nove snovi in ne uspe snovi prepisati ter se je v določenem času naučiti. Ko se vrne v šolo, se boji, da bo ocene poslabšal, tako se lahko začne izogibati učenju ali šoli, saj je doma biti lažje in varneje, s čimer pa po dajšem času ni zadovoljen. Tako vedenje slabo vpliva na njegovo samopodobo. Takoj po bolezni potrebuje čas, da se telesno okrepi, zato ga postopoma obremenjujemo z zahtevami ter da mu pomagamo organizirati čas, da se bo zopet vrnil v ritem učenja. Z učitelji se dogovorimo ter naredimo načrt pridobivanja ali popravljanja ocen ter se dogovorimo za fotokopiranje zapiskov. Otrok, ki je dalj časa odsoten od pouka, je lahko usmerjen v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

SPOSOBNOSTI ZA ŠOLSKO DELO

Otrokove intelektualne sposobnosti so lahko visoke (nadpovprečne) ali pa nizke (podpovprečne ali mejne) ter otroka ovirajo, da ne more pokazati znanja, ki ga ima. Otroci imajo lahko višje razvite praktične-neverbalne sposobnosti, ki so pomembne v različnih življenjskih situacijah ter nižje razvite besedne sposobnosti. Tako se otrok primerja z vrstniki ter ne razume svojega neuspeha. Zato potrebuje pomoč pri razvijanju močnih področjih, izpostavljanje na teh področjih tudi v šoli, metodo malih korakov, kjer opazuje ter spremlja svoje napredovanje ter uspeh. Spodbujamo razvoj občutka pomembnosti in se izogibamo vrednostnim sodbam. Sposobnosti za šolsko delo so lahko različno razvite. Vedno spodbujamo razvoj šibkih spretnosti ter hkrati močnih spretnosti, s katerimi omogočamo kompenzacijo.

Otroci z nižjimi ali mejnimi intelektualnimi sposobnostmi (otroci, ki počasneje osvajajo znanja) ostajajo v redni osnovni šoli. Zanje so predvidene različne oblike učne pomoči (od dopolnilnega pouka do individualne in skupinske učne pomoči). Otroci dosegajo slabše rezultate, ob intenzivni učni pomoči doma. Težje razumevajo kompleksnejša navodila, večstopenjske naloge ter abstraktne učne vsebine. Potrebujejo veliko konkretizacije, enostavnih razlag učne snovi ter aplikacije znanja v vsakodnevno življenje. Starši ste večkrat v vlogi prevajalcev učne snovi. Pogosto naredite osnovno šolo še enkrat. Ta skupina otrok dosega le temeljne ali minimalne standarde znanj pri zahtevnejših učnih predmetih. Ob intenzivnem domačem učenju učno snov pozabljajo ter jo težje povezujejo med seboj. Potrebujejo veliko vaje, učenja po majhnih korakih ter prilagoditve in razumevanje v šoli.

TEŽAVE S POZORNOSTJO IN NEMIROM

Otroci, ki imajo težave s pozornostjo in nemirom, se težko zberejo pri nalogi, vrtijo se na stolu, vse jih zmoti, potrebujejo mir ali nekoga, ki bo usmerjal njihovo pozornost, nekateri so hitri in impulzivni. Pomagamo jim z omejitvijo motečih dražljajev, z jasno strukturo okolja, z organiziracijo časa, definiranjem pravil in posledic, z možnostjo telesnega gibanja med učenjem, z menjavo metod učenja, s treningom poslušanja navodil, ko vztrajamo, da otrok dokonča začeto delo. Otroci, ki imajo izrazite težave z ohranjanjam, osredotočanjem pozornosti, selekcijo motečih dražljajev, impulzivnostjo ali hiperaktivnostjo so lahko usmerjeni v program s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo. Svetujemo pregled tudi pri pedopsihiatru.

NEOSVOJENE UČNE NAVADE

Otroci so pogosto manj uspešni, ker nimajo osvojenih delovnih in učnih navad ter ne uporabljajo ustreznih učnih strategij. Svetujemo, da osvojijo osnovne organizacijske učne spretnosti: da je potreben za učenje stalen, miren prostor, da se naučijo organizirati delovno površino ter naredijo urnik učenja. V veliko pomoč jim je, če je razpored učenja vsak dan enak. Npr. ko pride otrok domov, naj poje kosilo ter se malo sposti ter začne delati domačo nalogo. Po opravljeni domači nalogi, ki je vaja, ima daljši odmor (15-30minut) ter se posveti učenju. Uči naj se skladno s svojim preferenčnim kanalom. Pri opravljanju domačih nalog in domačem učenju pomagajmo le toliko, kot je nujno potrebno. Otroka učimo, da nalogo pregleda za seboj, se veseli svojega uspeha ter si pripravi šolsko torbo takoj po končanem učenju.


Učni neuspeh je večkrat faza v razvoju otroka in mladostnika ter pomembno sporočilo za starše in učitelje. Velikokrat je obvladljiv ter spodbuja aktivacijo spečih virov v posamezniku ter v njegovem domačem in šolskem okolju.

Tanja Černe, prof. defektologije

moje znanje-moja moč